Iron Team

Treningi

Arhiv Novic

Galerija

Vprašanja &

Odgovori

Mediji

Povezave

24.5.2009 - DOS BUDNICA - DOS Extreme me je hvala bogu dokončno zbudila in me spravila iz kavča udobja v gibanje. Tako sem v tednu po dirki počasi začel tekati, temu ne bi ravno dejal s tekaškimi treningi, včeraj pa sem se zjutraj zbudil tudi z željo po poganjanju pedal...

Kolo je bilo seveda po skoraj letnem skladiščenju najprej potrebno temeljito očistiti praha in pajčevin, napihniti gume, na moje začudenje je menjalnik - shimano 105 - prestavljal brez napak... Dres, čeveljčki, čelada, rokavice, 2 bidona in odhod. V načrtu sem imel zvoziti po svojih ustaljenih progah 40km, a se je žal končalo tako, da še vedno nimam prevoženega niti kilometra letos...

...na spustu, me je na ovinku spodneslo kot bi zapeljal na poledenelo cesto in vse kar sem lahko storil med padanjem je bil kratek razmislek o tem koliko kože si bom "poradiral". Hitrost je bila cca. 40km/h in fasala jih je tudi čelada - PROSIM, DA JO IMATE VEDNO NA GLAVI in NE NA KRMILU!

In tako odrgnine so na kompletni levi strani - od spodaj navzgor - gleženj, meča, kolk ( najlepša ), komolec, nadlaket. Kolo, vsaj na oko ni pridobilo resnejših poškodb, razen leve zavorne in prestavne ročice, ki je malo ukrivljena. Namesto na prvo 100ko naslednji teden, ga bom najprej odpeljal na servis...

Ampak nič za to... ostaja tekanje in bazen - ko se malo zaceli. VARNOST je POMEMBNA - ČELADA SODI NA GLAVO.

Lepo pozdravljeni, Luka ;))

11.5.2009 - ZAKULISJE + FOTKE - Še malo dogajanja iz spremljevalnih vozil... čeprav bom verjetno kaj izpustil, ker sem včasih tudi malo zaprl oči in ne morem poznati vseh prigod... Poskusil se bom spomniti čim več, vendar je treba ob vseh teh "izrednih" dogodkih potrebno upoštevati, da je bilo redno opravilo to, da je Fredi moral zaužiti nekaj hrane vsakih 15-20min, dobiti poln bidon izotoničnega napitka vsakih 60min in različnih dodatkov k prehrani vsakih 60-120min v obliki ogljikovih hidratov in beljakovin - kar je že samo po sebi dovolj zamudno... priprava vsega tega in podajanje skozi okno ;)

Start - vse OK, muzika igra, zvočniki pokajo, Fredi vozi z glavo, ne pritiska pod vplivom adrenalina in začetnega zagona - izkušen maček.

Kar kmalu, že po nekaj minutah pregori varovalka za pretvornik iz 12v v 220v... ostanemo brez muzike, javljamo v avto-dom naj dodajo na spisek paket močnejših varovalk, rumene luči vsaj delajo, hvala bogu - Fredi že sprašuje kaj je z muziko. Varovalka je bila hitro dostavljena, vendar muzika ni igrala tako kot na začetku - nekaj časa s polno močjo ojačevalca, nekaj časa brez ojačevalca, kot zvok iz tranzistorja... Vojko je kar nekaj časa prebil nagnjen skozi okno na streho, kjer se je trudil ugotoviti v čem je problem in med pregledovanjem ojačevalca. Na koncu smo se sprijaznili, da naj pač igra kakor igra.

Vožnja proti 1TS in naprej proti vzponu na Črni Kal je minila mirno, kar se tiče Fredija. Ekipa pa je ta čas naredila plan, da se spremna vozila zamenjajo, težava je bila le v tem, da je bil kabel za rumeno luč prekratek, da bi bila lahko namontirana na streho avtodoma. Zato je Simon ves čas, ko smo popravljali napeljavo za muziko rumeno luč držal z roko stegnjeno skozi okno avtodoma. To je trajalo precej dolgo, saj smo potrebovali kar nekaj časa, da smo ozvočenje popravili, najbolj pa se je zavleklo, ker nam je takoj po temu, ko je muzika že igrala in smo se pričeli veseliti, skurilo podaljšek do razdelilca za 3 vtičnice za 12v ( GPS sledenje, 2 rumene luči ) brez česar nikakor ni mogoče vozila uporabljati kot spremno vozilo. Odklopili smo muziko ( ponovno ) in se odločili za 1 rumeno luč in GPS napravo - najnujnejše in se spustili v lov za Fredijem. Kar nekaj časa - dobro uro smo jih lovili - takrat je naše vozilo s sledilno napravo letelo po trasi in kmalu smo dobili klic glavnih sodnikov kaj se dogaja :)) taktika pač - Fredi goni 1:30 s 100km/h, potem pa se umiri :)) Razložili smo jim situacijo, Fredi je bil ujet in zopet smo ga spremljali, še vedno brez muzike ;))

Sam sem takrat muziko odpisal, in res se je dokončno ugasnila... čeprav ne vem več točno kdaj. Frediju je bilo težko povedati in razložiti, da bo DOS odpeljal brez Cece in Mile Kitiča, ampak se je s tem moral sprijazniti. Že med vzponom na Črni Kal je Fredi tarnal, da je nekaj narobe z njegovimi novimi E - hub obroči. Zato je Vili po telefonu uredil, da dobimo nove obroče na vrhu Predmeje. Med vzponom je Fredija 1. uščipnilo v hrbtenici - kaj zdaj? Upajmo, da bo minilo. Na vrhu zamenjamo obroč, hitra masaža nog in hrbta, Fredija preoblečemo, nekaj poje in pičimo naprej. Vse v slabih 10 minutah.

Spust je bil kar vratolomen, preživel sem ga v upanju da bom lahko malo zaspal med premetavanjem in nagibanjem avtodoma skozi ovinke med spustom s Predmeje... uspelo mi je zbrati slabih 30min. Pred Colom nad Idrijo smo zaman čakali na rezervni obroč - nesporazum v komunikaciji, in potem gas naprej v Idrijo, kjer se nam je pridružila Fredijeva hčerka Petja ( odlična vzpodbuda ) in naprej proti Tolminu, kjer je bilo dogovorjeno, da bosta električarja poskusila urediti naše električne povezave za kombi, da bi lahko vse delovalo.

Malo pred Žago, postanek za 5 - Fredi je pojedel špagete, ki jih je Ditka spretno skuhala med vožnjo v avtodomu, mi pa smo spili kavico, ki je bila skuhana na enak način. Bojan ( ki je veliko večino časa pilotiral avtodom ) je med vožnjo z roko držal lonce, da ne bi leteli po vozilu. Medtem je bil naš matador Fredi deležen masaže nog, mehanik Herman je ponovno menjal obroč na Fredijevem kolesu, DJ Vojko pa je splezal na streho, povezal zvočnike z novo napeljavo in ponovno aktiviral luči na vozilu ( s podaljškom, ki smo ga popravili v Tolminu ). Celoten postanek ni trajal več kot 10 minut!

Vožnja na Vršič je bila polna skrbi. Fredi je s kolesa zaradi bolečin sestopil približno 8x. Kaj narediti? Vzpodbujali smo ga stalno, Vili je verjetno prvič v življenju pretekel cesto do vrha, vmes pa sem se stalno spraševal kaj storiti s Fredijevim hrbtom? Pojedel je nekaj naklofenov, a bolečina je bila prehuda - ko se je javila je bilo kot, da bi mu nekdo zabodel iglo med vretenca, je dejal. Na vrhu DOSa smo ga preoblekli, zmasirali in hitro naprej - vsega skupaj dobrih 5min. V Kranjski Gori smo poiskali WC, da je lahko "položil kabel" - mislim, da celo v isti gostilni, kjer sem ga sam prejšnje leto :)) Zaupal mi je, da se počuti praznega, da bi mu ugajala pizza, kar je bilo javljeno v avtodom, kot nova naloga. Mi pa smo skupaj z njim zakolesarili v močan prsni veter proti Jesenicam. Vmes sem ga pital s pršutom, pitje je bilo slabo, veter močan, tempo kljub vsemu kontroliran in ne zaletav, da se ne porablja moči za brez veze.

Nekje vmes do Šenturške Gore je Fredija napadla prva kriza zaradi neprespanosti. Sam sem bil odločen, da je za spanje prekmalu. Nekateri člani ekipe so mu bili pripravljeni popustiti in dovoliti spanec, ko je bilo treba na kolo, sem ga samo vprašal: "Fredi, pa ti bi resno že zdaj šel spat?" Odločno je zavrnil to možnost ;)

Pred vzponom na Šenturško Goro smo v kombi dobili pizze, Fredi jo je v slabi uri zaužil dobro polovico. Opazilo se je, da se mu je stanje izboljšalo, saj se je frekvenca obračanja vrnila na njegovo in tudi hitrost je posledično narasla. Na Šenturško Goro zopet hrbet - 3-4x, večkrat je tudi peš porival kolo proti vrhu, da se je bolečina malo zgubila. Vožnja do Kamnika je minila v sproščenem vzdušju in s Sašom sva mu stalno pokala neke vice, za katere je bil takrat hvala bogu razpoložen. Tukaj smo ugotovili, da v bistvu niti ni bil zaspan, ampak samo apatičen.

Na Črnivec je splezal lepo, v svojem slogu in brez sestopanja zaradi boleče hrbtenice. Na vrhu smo se zopet organizirali za postanek - zamenjali smo skoraj celotno ekipo v spremljevalnem vozilu, Herman je zopet zamenjal - tokrat zadnji in kot se je kasneje izkazalo delujoč obroč, oblačenje Fredija za spust, hranjenje, in ponovni poskusi oživljanja glasbenega sistema. Muziko smo takrat odpisali dokončno, na koncu v Postojni je DJ Vojko ugotovil, da so se "samo" skurili zvočniki...

Takrat sem mrknil v trden spanec, kljub premetavanju avtodoma, tako sem bil utrujen, da mi je bilo čisto vseeno ali me med vožnjo razmeče ali ne. Takoj ko sem se zbudil, pa mi je bilo jasno, da je Fredi vmes letel, saj smo v času ko sem spal prišli zelo daleč - skoraj do Velenja. Hrbtni veter je potiskal tako, da se je dalo tudi v "leru" voziti okoli 40km/h. V Velenju smo zaman iskali odprto lekarno, da bi dobili kaj močnejšega proti bolečinam - Sašu je uredil, da je bil Ketonal na razpolago vsaj v Mariboru.

Do Maribora in malo naprej je imel Fredi 2 manjši krizi, kateri je prebrodil s stalnim vzpodbujanjem iz spremljevalnega vozila in dejavnejšim navijanjem vseh ostalih iz podpornega avtodoma. Vzpon na Šentilj je odpeljal brez večjih težav, razen enega sestopanja med premagovanjem klanca na obvozni poti proti vrhu. Na Šentilju je bilo potrebno napolniti rezervoar kombija, zato so se odpeljali na črpalko, skupaj s Fredijem, ki je moral na WC, vmes je seveda izkoristil čas in nam je zaspal, zato smo na Šentilju imeli 15min. power sleep. 

Od tega postanka naprej ni bilo več ritma. Z Vilijem sva se menila, da je to zaradi ohladitve mišic in da bo že potegnilo ko se Fredi segreje... kar se ni zgodilo. Med hranjenjem proti Tratam, malo naprej od Sladkega Vrha, je še zadnjič sestopil s kolesa... ostalo sem napisal že včeraj.

No, Sašo in Herman, ki sta ves čas od Fredijeve masaže in 1 urnega postanka spala v avtodomu, sta bila precej začudena, ko sta se zbudila v UBKC Maribor. Sašo je bil kar nekaj časa prepričan, da smo se odločili odpeljati po blokado, tudi ko je zagledal Fredija v kavbojkah v čakalnici si ni mogel misliti, da je konec - pač da se je za zdravnika uredil... Fredi ga je seznanil, da je konec. Bil je vidno razočaran, žalosten - Sašo je bil zopet Srčni borec v ekipi - in vse kar je izjavil je bilo: "DOS ni p****n dim, fantje! Nea morem verjeti..."

Na koncu želim poudariti, da je ekipa kljub svoji delni neizkušenosti - nekaj članov je bilo prvič na takšni dirki - delovala USKLAJENO, TOVARIŠKO, HOMOGENO in ENOTNO USMERJENO V CILJ - pripeljati Fredija v Postojno in dirko končati v čim boljšem času. Z dvema besedama ODLIČNA EKIPA! Postanki so bili organizirani in maximalno izkoriščeni, nepotrebnih postankov ni bilo. Vzdušje je bilo enkratno, utrujenost smo premagovali z zajebancijo. Nesporazume smo reševali umirjeno in brez problema. 

NEKAJ S SLIK Z LETOŠNJEGA DOSa JE TUKAJ... ostale bo verjetno Fredi objavil na svoji strani...

Lep pozdrav, Luka

10.5.2009 - VTISI DOS EXTREME 2009 - Včeraj okoli 11:30 ure smo po končani dirki zaradi težav Fredija s hrbtenico prispeli v Postojno. Prav se mi zdi, da kar čim prej, dokler so vtisi še sveži, malo povzamem dogajanje na dirki sami in tudi postrežem s kakšnim dogodkom iz zakulisja, oz. iz spremljevalnih vozil...

Od starta vse do Predmeje, kjer je našega Fredija prvič uščipnilo v hrbtenici, je vozil več kot odlično in malce nad pričakovanji. Dogovor je namreč bil, da čez Vršič pridemo dokaj sveži. Brez težav je z res lepo povprečno hitrostjo premagoval kilometre za kilometrom, vzpone je vozil po pameti. Tudi na vrhu Predmeje ni nihče pomišljal, da se bo tisto 1x sestopanje s kolesa zaradi bolečine v križu, sploh še kdaj ponovilo.

Tako je lepo vrtel do vzpenjanja na Vršič. Tam nam je bilo že dokaj jasno, da je s Fredijevim hrbtom nekaj resno narobe, vzpodbujali smo ga naj poskuša stiskati zobe, medtem ko je moral vse večkrat sestopati s kolesa, na kratko masažo in naprej... če ni šlo s kolesom, pa ob njemu. Več kot jasno je bilo, da so se težave pojavljale na vzponih z nakloni višjimi od 10% in ker takih ni bilo še kar nekaj časa, je to zopet budilo upanje, da se bo zadeva umirila. Šenturška Gora - kratek, a strm breg - je potrdila samo še naše razmišljanje.

Med vožnjo od Kranjske Gore do Jesenic in naprej proti Kamniku je že začenjal malo kinkati in prositi za postanke s spancem, ampak je imel "smolo", da me je prav on učil o tem kdaj je kolesar res zaspan in kdaj samo "misli", da je zaspan na lanskem DOSU ;)) Tako smo kaj hitro - skupaj s Fredijem - ugotovili, da niti ni zaspan, ampak samo malo apatičen :)

Do Kamenice se je kriza ponovila 2x, vmes smo mu pustili malo zaprti oči za slabih 5min, vmes ko smo mu masirali noge. Do Šentilja in na Šentilj je peljal lepo, vendar se hrbtenica ni pustila pozabiti. Spet se je enkrat javila, malo pred zadnjim klancem do Šentilja. Tam smo se odločili, da ga prvič nagradimo z malo daljšim power-sleepom, postanek smo izkoristili, da smo natočili nafto v spremljevalna vozila in malo organizirali ter pospravili hrano in oblačila.

Od postanka naprej ritem in hitrost nikakor ni hotela na tisto prejšnjo. Malo pred vrhom klanca za Sladkim Vrhom sem opazil, da Fredi vrti na manjši "šajbi", kar se mi je zdelo čudno, glede na to, da tam ni strmega vzpona. Medtem ko sem mu podajal košček pršuta, se je nenadoma odpel, ko sem prišel do njega sem se prvič resno ustrašil za njegovo zdravje. Bolečine so bile res hude, kar je potrjeval s svojimi kriki in tudi jezo zaradi tega. Kolo je skoraj poletelo v tamkajšnjo njivo, prav tako čelada - ampak sem mu povedal, da jih bo verjetno še potreboval. Hitro smo aktivirali avto-dom, postanek je bil odrejen takoj na 90min, dobil je dva 100mg ketonala, priklopili smo ga na elektro - stimulator. Dogovorjeno je bilo, da po blokado za bolečine ne bomo šli, da ne bi po nepotrebnem ogrozili njegovega zdravja. Ko se bo zbudil, bomo videli kako in kaj.

Dobro uro po postanku je bilo dokaj hitro, da je DOS EXTREME 2009 za nas končan. Fredi ni bil sposoben niti pokončno stati, tudi hodil je dokaj nesigurno. Ko sva se pogovarjala je sicer imel pomisleke, da bi poskušal z nadaljno vožnjo, a si je kaj kmalu premislil, ko sem mu rekel, da mu bom pripeljal kolo, me pa zanima, kako misli sploh splezati do sedeža.

Od sebe je dal svoj max. in še več. Spopadal se je z bolečino slabih 400km. Z glavo v zid se sicer da, samo jo sigurno razbiješ, ni nujno, da ga podreš, 100% pa glava potem zalo boli. Najbolj ga je jezilo, da so bile noge čisto sveže, počutil se je močnega, a bolečina je bila tista, ki mu je preprečevala, da pritiska na pedala. Glavni sodnik dirke je bilo ob 04:00 uri obveščen, da Fredi odstopa z dirke in da ga peljemo v UBKC Maribor. Tam slikanje ni pokazalo nobene poškodbe skeleta, prav tako so izločili poškodbo živcev. Za dokončno ugotovitev kaj bi lahko bilo narobe, bo treba počakati še kakšen pregled, vendar vsi močno upamo, da je kaj v zvezi z hrbtnimi mišicami.

Veliko sem napisal, zato bom dogajanje iz avtomobilov opisal malo kasneje... ko mi bo Vili poslal fotografije z dirke, upam da še danes ;))

Lep pozdrav, Luka

7.5.2009 - DOS EXTREME 2009 - Danes bo dan D za marsikaterega novega slovenskega kolesarja extremista. Na štartni listi je Začela se bo sedaj že 3. extremna preizkušnja na slovenskih tleh - dirka s skoraj 1200km s kar nekaj metri višinske razlike - kolesari se v eni etapi od starta do cilja, spanje, tempo in taktiko si vsak tekmovalec prireja sam, marsikdaj pa se ekipa prilagaja razmeram na trasi in včasih tudi muham tekmovalcem, ki so posledica izčrpanosti in pomanjkanja spanca.

Organizatorji so zopet uspeli zbrati nepredstavljivo število prostovoljcev, ki bodo prisotni na časovnih kontrolah, program prireditve pa ni koncentriran zgolj na dirko, kljub temu, da je dirka primarnega pomena. 

Start prvega tekmovalca je ob 19:00 uri izpred hotela Sport v Postojni, na vsakih 2-3 minute se bo po startni rampi spustil nov tekmovalec in tekmovalka ( 3 ženske udeleženke ), do zadnjega od 59 prijavljenih tekmovalcev.

Letos sam ne bom tekmoval - sodeloval bom v spremljevalni ekipi Fredi Viraga, s trase se ne bom mogel javljati, bom pa po dirki skušal strniti vtise in sestaviti tudi kakšno fotogalerijo s same dirke in tudi dogajanja v zakulisju oz. v spremljevalnih vozilih.

Če imate čas, se vidimo v Postojni ob 19:00 na startu, zopet je možno sledenje tekmovalcev preko GPS sistema na uradni strani dirke, kjer je še veliko več informacij o sami dirki in nastopajočih.

Cilj - Robič bo tam verjetno v soboto okoli 13h ali 14h, naš cilj pa je ne zaostati preveč za njim ;) prihod je planiran in pričakovan v soboto vsekakor - do katere ure, pa je še uganka.

Lep pozdrav, Luka

1.3.2009 - KAJ SE DOGAJA Z MANO??? - Se verjetno sprašujete vsi, ali pa ste se že kar nehali spraševati, da se tako dolgo nič ne javljam. Na kratko - zamudil sem sezono. Zakaj? Po lanskoletni sezoni in uspešno prevoženi extremni dirki DOS - Extreme ter prvemu IronManu v Poreču sem se dejansko počutil kot ožeta cunja. Utrujen in izpraznjen. Tudi moralno... dosegel sem svoje cilje, zato je bilo prav pomanjkanje motivacije razlog, da se tako dolgo nisem spravil trenirati. Če veš zakaj? potem ni nič težko.

No, kot morda že veste, sem se odjavil od letošnje DOS Extreme kot tekmovalec, čeprav bom na dirki aktiven kot član ali vodja spremljevalne ekipe, kolesarju, ki je lani pomagal meni s svojimi velikimi izkušnjami in nasveti - Fredi Virag - s katerim sva včeraj opravila res kvaliteten in težak trening. 200km s samimi klanci in spusti po primorskemu delu trase, kar pa je bilo ravnine je bilo popestreno s čelnim vetrom, vsega skupaj 8 ur - po neprespani nočni izmeni! Najboljše pri vsem temu pa je, da je Fredi tudi po končani zadani poti, odpeljal še 50km kar tako - za poslastico. Ekipa se formira in letos bo na DOS 2009 še zanimivo ;))

Čeprav sem sezono malo "zamudil" ne mislim kar obsedeti. Letošnja sezona bo samo manj extremna in bolj rekreativna kot je bila v 2008, kar dejansko pomeni več tekem, ampak krajših in manj napornih. Prvih nekaj tekov bom morda izpustil ali pa bom šel, vendar res za trening oz. prebujanje. Tako bom v sezono 2010 lahko vstopil spočit, treniran in kar je najvažnejše "nakurjen"! Kaj se bo takrat dogajalo še sam ne vem... nekaj se sigurno bo.

Od danes naprej je stran spet aktivna in vam sporoča(va), da je konec zimskega spanja... 

Do branja... Iron Luka ;)

26.10.2008 - LEP KONEC SEZONE - Ker se nisem uspel javiti tako kot sem obljubil, se javljam kar po maratonu. V prvem tednu od zadnjega javljanja so šle priprave sicer kar po maslu, potem pa se je zgodilo to česar sem se bal. Zaradi službe in novega začetka študijskega leta sem imel čas samo še za spanje, zato sem namesto cele razdalje prijavil svoj prvi pol maraton ( 21,1km ).

Dan je bil dokaj lep in zbralo se je rekordno število tekačev. Odločil sem se, da bom začel počasi in tekel z Aleksandrom, ki je imel cilj odteči v času 1:50:00. In tako je tudi šlo. Lepo, umirjeno, kontroliral sem dihanje, malo manj pridno pil in jedel. Danes so mi predvsem teknile čokoladice, katerih sem dvakrat pojedel za celo pest. Navijačev se je zbralo lepo število in spet so me najbolj razveselili "domači" Draveljski navijači s svojimi zastavami, glasnim navijanjem in ostalimi pripomočki. Pri rondoju na Brdu smo se pozdravili še s starši in potem je Aleksandra začela napadati kriza. Ko sem nekje pred živalskim vrtom videl, da ne bo mogel pospešiti, mene pa je držalo, da bi malo potegnil, sem na 17km dvignil tempo. Tako sem zadnje 4km pretekel s tempom 4:30/km in v cilj prišel blizu časa, ki sva si ga zastavila na začetku - v 1:50:50.

Kljub temu, da sem se počutil odlično, sem sedaj zadovoljen, da se nisem odpravil na 42,2km, saj bi verjetno trpel, kolena in mišice pa bi bile jezne na me še kakšne tri dni in to bi mi tudi pokazale, ko bi šepal in hodil ritensko po stopnicah navzdol. Za menoj je res uspešna sezona in zadovoljen sem, da sem jo končal na lep nedeljski dan, na 13. Ljubljanskem maratonu.

Pred startom sem pritisnil še nekaj slik tistih, ki ste tekli 10km... GALERIJA - verjetno se bo kdo našel ali boste našli koga, ki ga poznate ;)) Seveda gredo čestitke vsem, ki ste danes na maratonu dosegali svoje cilje. BRAVO!

Lepo pozdravljeni, IronLuka

12.10.2008 - "PRIPRAVE" NA LJ MARATON - Dolgo se nisem javljal, predvsem zato, ker se mi na športnem področju bolj malo dogaja. Delnice padajo, svet tone v recesijo, gospodarska rast se niža in skladno s padanji na svetovnih borzah, tudi meni rahlo upada motivacija za treninge po celotni letošnji sezoni.

Ampak med vsemi padanji, so v porastu temperature, zopet so se vrnili topli in lepi dnevi in zaenkrat nič ne kaže, da bi vreme sledilo negativnim trendom v svetovnem gospodarstvu. Zato sem se v petek po dolgem času ( od triatlona na Bledu ) prvič odpravil na krajši tekaški trening. Odtekel sem 8km in še danes kar lepo čutim mišice. Zanimivo, kako se telo hitro odvadi - tudi po Ironmanu v Poreču nisem imel takega muskelfibra, oz. ga sploh nisem imel. 

Tako, da imam v dnevih do maratona v načrtu odteči še nekaj treningov, od katerih bosta dva daljša in se pojaviti na štartu Ljubljanskega maratona. Prijavil bom kar 42km, čeprav nisem siguren, da jih bom odtekel. Prvi krog bom tekel z Lubejom ( IronTeam ), drugega pa bom poskusil odteči v zmernem tempu. Bo že nekako.

Plan pa gre nekako takole: danes 8, pon. 10, tor. 20, sre. 10, pet. 25 ali 30, ned. 10 - potem bom pa videl kako je s službo naprej, v glavnem pa bo to večina treningov, saj je od nedelje 19ega le še teden dni do maratona, kar pomeni da je to čas, ko se treningi zmanjšajo in poveča vnos OH.

Vmes javim ali se držim plana ali ne čisto, potem pa po maratonu.

Lep pozdrav, IronLuka

3.10.2008 - ZAKLJUČEK SEZONE - Vsaj tekmovalne. Na nedeljski kolesarski tekmi za DP policije in vojske ne bom nastopil, ker sem se (pre)dolgo odločal in se (pre)pozno prijavil nanjo, čeprav sem dejansko čutil, da je bilo morda za letos dovolj. K temu razmišljanju je pripomoglo tudi neprijazno vreme in hladne temperature, zaradi katerih sem po triatlonu na Bledu dejansko prekinil s treningi in sem že nekako v letni dobi počitka, ki pri meni traja od 2-3 mesece. Morda bom za zaključek tekmovalne sezone odtekel še ljubljanski maraton, tako bolj za dušo.

Doba "počitka" še zdaleč ne pomeni, da bom povsem neaktiven. Posvetil se bom tehniki plavanja in obiskoval fitnes, kjer bom izvajal vaje za moč in vzdržljivost mišic. Nekaj časa mi bo verjetno pobralo tudi novo študijsko leto in obveznosti povezane s študijem. Da pa mi ne bo preveč dolgčas, bom aktiviral še športno društvo in se aktivno lotil iskanja sponzorjev za naslednjo sezono. Nekaj smo se že dogovarjali, vendar bo treba še marsikaj doreči, napisati in podpisati ;)

Sproti vas bom seveda o vsem obveščal.

Lep pozdrav, IronLuka

19.9.2008 - 7. POLICIJSKE IGRE 2008 - Včeraj smo z ekipo GPU UUP na policijskih igrah v disciplini praktični postopek maximalno izvedli svojo vajo in na koncu zasedli odlično 2. mesto. Tekmovanje je bilo precej izenačeno saj smo pred prvo uvrščeno ekipo PU Celje zaostali za pol točke ( od možnih 100 ) in bili za pol točke pred tretje uvrščeno ekipo SE GPU. Več o letošnjih policijskih igrah si lahko preberete in pogledate na povezavi...

Letošnjega posnetka še nimam, lani pa je naš prikaz izgledal nekako takole:

Vmes so bili seveda že izdelani rezultati s triatlona na Bledu 2008 - povezava

In tudi uradni rezultati IronMana, pol IronMana, maratona in pol maratona v Poreču 2008 + NOVE FOTKE, saj je pridna Nena izdelala še večjo galerijo, kjer se lahko najde marsikdo, ki je nastopil v Poreču v vseh omenjenih disciplinah.

Trenutno se pripravljam za DP policije in vojske v kolesarstvu, ki bo 5.10. v Novem Mestu, vmes pa sem z mislimi tudi pri Ljubljanskem maratonu, kjer bom po vsej verjetnosti tretjič nastopil na 42,2km. Po teh dveh tekmah bo sledila kratka pavza, verjetno kakšen mesec.

Lep pozdrav, IronLuka ;)

Če je bil še kdo tam, ali pa pozna koga, ki je bil na tekmovanju, je na voljo še več slik ( 398 ) na njeni povezavi photos by Nena

14.9.2008 - TRIATLON BLED 2008 ( NEW PB ) - V soboto, 13.9., se je na Bledu zgodil že tradicionalni "dan triatlona", na katerem je zopet nastopilo rekordno število nastopajočih triatloncev. Vseh skupaj naj bi se jih zbralo preko 500, v disciplini, kjer sem nastopil - olimpijski triatlon ( 1,5 / 40 / 10 ) nas je bilo verjetno največ - preko 100, natančneje 103 tekmovalci.

Tekma sama je bila kar zahtevna, predvsem zaradi že tako tehnično zahtevne kolesarske proge, ki pa je bila za nameček še mokra in spolzka. Na nekatera mesta in ovinke je deževje naneslo tudi listje in pesek, ki je bilo na progi, kljub vsem naporom organizatorja, da bi jih vse odstranil. Voda je bila super - dosti toplejša kot zunanji zrak - in na plavanju sem imel dober občutek, čeprav sem odplaval nekaj počasneje kot lansko leto.

Na kolesu sem lanski rezultat pričakovano izboljšal za dobre 3 minute, vendar sem se na kolesu dobro premrazil, predvsem podplate. Kar hecno je bilo na menjavi kolo - tek, kjer sem bos tekel poleg kolesa, ampak sploh nisem čutil polovice podplatov. Zavedal sem se, da tečem, le tega nisem popolnoma čutil :) Po tekmi sem izvedel, da naj bi bilo nekaj padcev, vendar ni bilo hujših poškodb. Padci so bili posledica predvsem zdrsov, ki pa se na srečo niso končali s čim hujšim kot nekaj odrgninami.

Na tekaškem delu sem izgubil skoraj vse kar sem pridobil na kolesu ( časovno - v primerjavi z lanskim letom ), saj sem tekel dobri 2 min. počasneje kot leto prej. Poznalo se mi je pomanjkanje tekaških treningov, nikakor nisem uspel ujeti ustreznega ritma in tempa. Šele v zadnjem od treh krogov po 3,3km, so mi noge nekako stekle.

V cilj sem prišel s časom 2:32:04, kar pomeni, da sem za 15 sekund, kljub vsemu izboljšal svoj osebni rekord, predvsem na račun boljšega kolesarjenja in hitrejših menjav. Plavanje in tek pa sta bila počasnejša. Z omenjenim časom sem dosegel 36. mesto v absolutni kategoriji med 103 tekmovalci in 15. mesto v kategoriji. Mislim, da še nikoli nisem bil tako visoko ;)

Nena je k sreči zopet pritiskala na sprožilec svojega fotoaparata, in samo njej se lahko zahvalim(o), da bom lahko uredil galerijo tudi iz deževnega in hladnega triatlona Bled 2008. Ker tudi uradnih rezultatov še ni - jih bom dodal ob galeriji, upam, da čim prej.

Lepo pozdravljeni, IronLuka :))

11.9.2008 - GALERIJA IRONMAN POREČ 2008 - Tako, še danes sem uspel od vseh prijateljev zbrati fotografije, ki so mi jih prijazno najprej posneli in sedaj še poslali, da vam tako lahko še malo s slikami približam dogajanje na takem tekmovanju. Vsem po vrsti - Sandri, Neni, Leni in Tonetu najlepša hvala za fotografije in seveda tudi z glasno spodbujanje ob progi.

Sicer ene fotke še nimam, tiste od organizatorja, ko je Sandra v samih japonkah tekla poleg mene in me spodbujala, sam pa sem se spraševal kako počasi pravzaprav tečem, da lahko teče poleg mene :)) 

Ko jo dobim, bo dodana v galerijo in še morda katera. GALERIJA 2 strani

Lep pozdrav in se vidimo oz. beremo na / po triatlonu na Bledu, IronLuka

10.9.2008 - VSI NA BLED - Zakaj? Ker je vsako leto zelo velika udeležba, dirka je vedno dobro organizirana in ker gre za nekakšen "praznik" triatlona v Sloveniji. Ker bo to verjetno zadnja dirka pri nas letos - Half v Murski Soboti baje odpade. In ker imajo dovolj različnih tekmovanj, da se za vsakega kaj najde. Triatlon za vsakogar - plavanje 400m, kolesa 13km in teka 3,3km. Če pa koga preveč skrbi, da ne bi odplaval 400m, si lahko najde še dva prijatelja in se dogovorite za nastopanje v štafeti - plavalec + kolesar + tekač.

Triatlon bo v soboto, 13.9.2008. Več o dirki in prijave na povezavi...

Če ne drugače, pa na izlet in glasno navijat za vse, ki se bodo spopadli s progo - marsikdo bo na Bledu namreč nastopil prvič.

Galerija iz IronMan Poreča bo zares kmalu - upam, da že jutri.

LP, IronLuka

8.9.2008 - IRONMAN FINISHER - In kako se je odvijalo, na kratko. 1. memorial Marijana Pedišića, IronMan Poreč. Dan pred startom se je zadnji sestanek z organizatorji zavlekel za skoraj dve uri - tja do 22h, tako da smo že kar pošteno zaspani poslušali, da bo start uro kasneje, da bo na kolesarskem delu samo ena okrepčevalnica z vodo in da bo na tekaškem delu zgolj ena okrepčevalnica z vodo na vsakih 5km ( na maratonih drugače od 2-3km z vsem mogočim ). 

To, da bo na dirki primanjkovalo mineralov, izotoničnih napitkov in hrane ( banane, ploščice, pomaranče, ipd. ), me je navdalo z dodatnimi skrbmi ( poleg zgolj 200 pretečenih km letos ), saj je hranjenje in nadomeščanje izgubljenega na takih tekmah odločilnega pomena. Za s seboj sem si pripravil kar sem si lahko in res nervozen legel v posteljo. Nervoza in trema sta me najprej zbudili nekaj čez 1 in še enkrat nekaj čez 4 uro zjutraj. Komaj sem si dopovedal, da sem vse troje že "oddelal" do sedaj, ter da bo jutri pač potrebno vse troje naenkrat.

Start je bil prestavljen na 9:20 uro, sam pa sem si mislil, da bi le končal pred polnočjo. Plavanje je bila ena sama zmeda. V morju so bile boje za plavalce na 1.5, 3, 3.8 in 5km. Tako smo se dostikrat med plavalci spraševali kam naj kdo zavije. Odplaval sem v svojem ritmu, brez utrujenosti in verjetno kot eden redkih, ki se na plavalnem delu ni "izgubil". 

Kolesarska steza je bila dolga okoli 38km in namenili so nam 5 krogov, kar je na koncu zneslo več kot 190km - na IronMan-ih je navadno razdalja 180km. Prvi del je bilo kakšnih 10km položnega klanca z močnim vetrom v prsa, drugi del pa po "hupserjih", kjer se je dalo brez naprezanja lepo hitro peljati. Tako sem dokaj "spočit" prišel na menjavo s kolesa v tekaške copate.

Tam me je pričakala Sandra z Getoradom, in kopica glasnih navijačev - triatlonci in triatlonke, ki so že končali s pol IronMan distanco. Res je bilo super vzdušje in kar naenkrat me je minilo strahospoštovanje do zadnjega dela - maratona. Prvi krog 10km sem odtekel prav lepo in brez kakršnihkoli težav, drugi krog je šel še vedno lepo, v tretjem so noge postajale vse bolj trde, zato sem nekajkrat tudi shodil po 20 metrov in zopet stekel, v zadnjem krogu pa sem hodil še nekajkrat več. Vmes so s svojim maratonom začeli še tekači, ki so nastopili samo v maratonu, tako, da je na progi postalo bolj živo. Brez ene krizice, kaj šele krize. Ves čas mi je nasproti hodila Sandra, ki mi je nosila krepčilne napitke in z menoj tekala do obrata na 10, 20, 30 km ter me bodrila in stalno vzpodbujala. Vmes mi je govorila kdo vse jo kliče in sprašuje kako se držim, kar mi je še dodatno nalilo bencina na ogenj za vsak naslednji krog.

4 sezone treninga, nekaj sprint triatlonov, 3x olimpik triatlon, 2x pol IronMan, 2x maraton, 1x DOS Extreme, so bile dirke, ki sem jih odvozil do sedaj, da sem si končno upal podati na pot IronMana. Zelo prav so mi prišle izkušnje naših izkušenih "tigrov" v IronMan tekmovanjih, predvsem Matjaža, Matevža in Petra glede prehrane, hidracije in pravilne razporeditve moči. Prav je prišla tudi pozitivna naravnanost in odločenost, da se zastavljeni cilj tudi doseže. Mogoče bi šlo skozi tudi brez odlične podpore ( knjiga gostov ) vseh prijateljev in družine, in seveda IronTeama, ampak brez dvoma dosti težje. Veliko vlogo je tukaj seveda odigral tudi Bojan iz Usistem, ki mi je priskočil na pomoč in priskrbel kolo za letošnjo sezono, saj si ga sam verjetno ne bi mogel priskrbeti.

Vse omenjeno mi je pomagalo, da sem 6.9.2008 v Poreču po 13:03:35 ob 22:30 izgubil svoj triatlonsko "nedolžnost" in postal IronMan. V konkurenci 24 tekmovalcev nas je tekmo končalo 9, sem zasedel 6. mesto in bil 4. v kategoriji. REZULTATI...

S tem sem se pridružil slovenskim triatloncem, ki nam je uspelo premagati 3,8km plavanja / 180km kolesa / 42km teka - IronMan distanco. Niti enkrat med dirko nisem podvomil vase, steklo je veliko znoja, noge so malček bolele, ampak občutek, ko sem tekel v cilj "potovanja", je bil neverjeten - težko predstavljiv in težko pričakovan - ampak zaslužen. Vem, da to ni bil moj zadnji IronMan ;)

Če mislite, da nekaj lahko oz. ne morete storiti, imate v vsakem primeru prav. Vse je v glavi.

Fotke, še zbiram - galerija je v pripravi...

Lep Iron pozdrav - IRONLUKA!

LIVE REZULTATI - bodo vidni na strani organizatorja ali na strani champstat-a, tako se boste lahko sproti spremljali kako napredujemo po progi. In ker sta tekaški progi za Ironman in maraton, ter pol Ironman in polmaraton enaki, bodo organizatorji v tekaške rezultate vključili tudi rezultate triatloncev - kar bo verjetno dalo zanimivo primerjavo časov.

Če pa imate v soboto čas, pa ste seveda srčno vabljeni, da pridete na izlet v Poreč in nas spodbujate proti cilju ;))

Naslednje javljanje po tekmi... "Iron" Luka

Na startu Ironmana nas je prijavljeno skupaj le 24 tekmovalcev, mogoče pride še kdo, mogoče koga ne bo - v vsakem primeru je to zelo malo za tako dolžino. Štartna lista.

Ostale informacije o dirki si lahko preberete na strani organizatorja.

Lep pozdrav, Luka ;)

Na plavalnem delu sem se za sebe dobro odrezal, saj niti enkrat nisem čutil pretirane utrujenosti in tudi čas je bil lep, saj sem iz vode prišel z nekaterimi triatlonci, ki sem jih do sedaj srečeval šele po prihodu v cilj. Na kolesu sem se dobro držal, skupaj s še dvema smo polovili nekaj triatloncev, nato pa sem skupino spustil malo naprej, ker sem moral vrniti verigo na zobnike, ki se mi je med prestavljanjem snela s sprednjega zobnika. Tukaj sem nekaj izgubil, vendar sem na spustu iste tekmovalce ujel in do teka smo se pripeljali skupaj. Tam so tekači potegnili, sam pa sem v svojem ritmu odtekel do cilja.

Končni čas se je ustavil pri 1:10:11 - REZULTATI - s čimer sem lanski rezultat izboljšal kar za 4:51. Pridobil sem na plavanju in kolesu, nekaj slabši kot lani sem bil na tekaškem delu. Tistih enajst sekund, da bi se spustil pod 1:10:00 sem izgubil verjetno med "mehanskim delom", ali pa na kateri izmed menjav. V glavnem super rezultat, pa še vidim, da je rezerva.

Poleg organizatorjev velja pohvaliti seveda tudi izvrstne navijače ob progi, ki iz leta v leto tekmovalce spodbujajo ob progi. Vsako leto jih pride več, da nam pomagajo, ko na progi postane težko. Prijatelji so ob progi tudi nekaj fotografirali, slike bodo na strani do torka, morda pa že danes zvečer... Tale fotka zraven je bolj hec, ne bi bilo pa nič narobe, če bi bila resnično z dirke ;).

Lep pozdrav, IronLuka

18.8.2008 - IRON'S BACK -

Še pred tem se nameravam udeležiti sprint triatlona v Kočevju, po omenjenem IronManu v Poreču, pa sta na sporedu še olimpijski triatlon na Bledu, 13.9.2008 in polovični IronMan v Murski Soboti, 21.9.2008. Če mi uspe končati vse omenjene triatlone, bo to za me velik uspeh, predvsem zato, ker si tekme sledijo - vsak vikend ena in tudi zato ker bo potrebno na vseh tekmah skupaj po napornem kolesarskem delu preteči 78km, kar je več kot pol pretečenih kilometrov v celotni sezoni!

Tako, da se bo letos še kar dogajalo, oziroma se je šele dobro začelo dogajati na triatlonskem področju. Upam samo, da jih bom uspešno končal in da bom na tistih, kjer sem tekmoval že v prejšnjih letih lahko izboljšal svoje dosedanje osebne rekorde - če se ne bodo proge preveč spreminjale, seveda.

Do naslednjega javljanja pa lepo pozdravljeni, Luka ;))

Na dopustu bom verjetno spet več plaval in tekal, tako da še vedno dopuščam možnost, da se letos udeležim še IronMana, čeprav bo to kar težka. Bo pa še kar nekaj dirk. Že v avgustu je triatlon v Kočevju, pa v septembru na Bledu, in baje bo septembra v Murski Soboti organizirana še ena "polovička" oz. Half IronMan - od kar jaz tekmujem v triatlonu, prva na slovenskih tleh. Potem je tu DP policije v kolesarstvu v Novem Mestu, menda oktobra in še Ljubljanski maraton. Potem pa počasi konec sezone... vsaj dirkaške.

Lep pozdrav, IronLuka ;)

18.7.2008 - SECIRANJE REZULTATOV DOSa - Ker je vreme tako, da bolj kaže, da bo kmalu snežilo in ne kaj pogrelo, sem zadnje dni malo razčlenil rezultate z Dirke Okoli Slovenije. Tisti uradni mi niso bili dovolj pregledni, zanimalo me je predvsem to kje smo zgubljali in koliko, da bi morda naslednje leto lahko kaj izboljšal svoj osebni rekord na trasi - sploh če bo ( upam da ) ostala nespremenjena.

Iz tabele DOSetape je razvidno, da sem začel dosti počasneje od ostalih udeležencev saj sem prvi dve zvozil bolj od zadaj na 42. oz. 41. mestu. Začetek ni bil najbolj obetaven, nisem se pravilno oblekel, pa še kar nekaj je klancev, ki niso ravno moja specialiteta. TS 4 - etapo čez vršič sem zvozil že kot 21. z 1:40 zaostanka za kasnejšim zmagovalcem Robičem. Najhitreje sem odpeljal etapo TS6 - Radmirje - Kamnica, končal sem jo na 13. mestu z 1:46 zaostanka, čeprav smo imeli pred Kamnico postanek za prvi power sleep, dolg približno 30 minut. Moj povprečen zaostanek za Robičem pa je bil 1:54 na vsak TS.

Iz grafov DOSpovprečja sem želel razbrati kako konstantna je bila moja vožnja glede na končno povprečno hitrost. Tukaj sem zadovoljen videl, da je krivulja povprečne hitrosti skozi etape dobra, razen zadnjih etap, ko se je že res poznalo pomanjkanje spanca TS9 in TS10, ter etape iz Črnomlja v Novo Vas - TS11, ki je kar hribovita in ima sigurno veliko višinske razlike. Na splošno se krivulje vseh tekmovalcev med seboj kar razlikujejo, čeprav sem največja odstopanja opazil ravno pri TS11. Medtem, ko ima 25 od 33 tekmovalcev v tej etapi povprečno hitrost nižjo od celotne ( v povprečju za 3,4km/h ) je imelo 8 tekmovalcev višjo hitrost od lastnega povprečja skozi celotno dirko (v povprečju za 1,88km/h ), najhitrejši med njimi, KAVČIČ Blaž, pa je imel povprečje v tej etapi za 6,52km/h višje od povprečja na celotni dirki! V tej etapi  je za zmagovalcem Robičem zaostal vsega 1 minuto! Kakšna moč, kakšna odločenost in eksplozija! Skoraj neverjetno... ;)

Na koncu sem sestavil še pregled nad tem kaj se je dogajalo med dirko po vmesnih časih - TS - in sicer kako so se tekmovalci izmenjavali na pozicijah - DOSpozicije. Iz tega so vidni napredki oz. padci iz ene etape v drugo. Nekaterim je uvrstitev močno nihala, od -10 do +10, nekateri so bili dosti bolj stabilni in so svoje pozicije držali. Sam sem bil na dirki najnižje uvrščen kot 42. na začetku - TS1 in TS2, najvišje pa na 19. mestu - TS 9, po krizi pred Šmarjem pri Jelšah, na koncu pa sem zasedel 23. mesto.

Obstajajo ljudje, ki pravijo, da Dirka Okoli Slovenije sploh ni dirka, vendar ravno te tabele kažejo na to, da je kljub svojim 1182km prava dirka in to kakšna. Na samem koncu - po 1182km - TS12 je bila recimo razlika med STANOVNIK Miranom in PERČIČ Tomažem vsega 4min, med KOPAČ Markom in LAPANJA Matevžem vsega 2min, med ŽUPEC Ivanom in BRŠEC Urošem vsega 5min, med ŽLEBIČ Štefanom in PIRNAR Janezom vsega 3min, med VIŽINTIN Evgenom in EBERTOVO Hanko vsega 2min in najmanjša razlika med KRSTIČ Blažem in ŠKOF Ivanom - le 1 min. In to na 1182km dolgi progi. 

Po grafu DOSEtape pa je jasno vidno, da so dostikrat tekmovalci v posameznih etapah dosegali enake čase, npr. 4 tekmovalci v TS 1 in 13 tekmovalcev v manj kot 10min in taki primeri se ponavljajo vsak TS. Čeprav gre za extremno preizkušnjo, kjer je zmagovalec vsak, ki prečka ciljno črto v določenem roku ( 69ur ), je Dirka Okoli Slovenije kljub vsemu dirka, kjer so tekmovalci tesno skupaj in je kljub svoji dolžini tudi zelo zanimiva.

Lepo pozdravljeni, Luka ;))

Tako je galerija urejena ( 2 strani ) in prikazuje vse discipline obeh tekmovalnih dni. Poleg naše je fotografu Bartelj Dušanu uspelo v objektiv ujeti tudi nekaj ostalih ekip in naših policistk. 

Zadnje dni pretežno tečem, mislim, da bom danes prvič po Franji sedel na kolo in odpeljal en kombinacijski trening s prehodom s kolesa na tek. Planiram 90km s prehodom na vsaj 10km teka. Bo treba počasi se kar malo navadit, če mislim letos končati kakšnega IronMana. 

Je pa res, da trenutno niti približno ne bi mogel štartati takšne dirke, saj mi dosti manjka v plavanju in predvsem na teku. Hja, odteči 42km po 3,8km plavanja in 180km teka, res ni kar tako... Časa pa ni več veliko.

Če bo forma, bom šel - če ne, pa verjetno naslednje leto. Odločil se bom, ko pridem z dopusta - nekje sredi Avgusta.

Lep poletni pozdrav, Luka

1. dan: PLAVANJE - 800m iz Regatnega centra na Blejskem jezeru do Velike Zake - menjava za kolo,

KOLESARJENJE - 23km - gorska etapa - od Velike Zake preko Mežakle do Kovinarske koče v Krmi. Vmes približno 1km dolg spust, kjer je bilo obvezno treba s kolesa in kolo potiskati ob sebi - kar ni bilo enostavno - tukaj sem odlomil ročko za sprednjo zavoro in dobil kar nekaj udarcev pedala v desna meča - menjava,

GORSKI POHOD - od Kovinarske koče preko Lipance ( Blejska  

koča ) do Rudnega Polja, kjer je bil cilj prvega dne.

2. dan: GORSKI POHOD - streljanje na Pokljuki - od Rudnega Polja na planino Konjiščica - Uskovnica - Voje,  mimo Partizanskega doma - po koritih Mostnice do Bohinjskega jezera - menjava

TEK & VESLANJE - tek ob Bohinjskem jezeru do Ukanca ( 6km ) in veslanje s kanujem preko jezera ( približno 4 km ), kjer je tretji od ekipe splezal po lestvi na most, druga dva pa izvlečeta kanu iz vode, tek do kombija - menjava

KOLO & GORSKI POHOD - 25km kolesarjenja po dokaj ravninski cesti od Bohinja do strelišča Mačkovc, od kjer smo takoj krenili na gorski pohod na Kupljenik - Tovsti vrh in preko Taleža na končni cilj pod Ribensko goro v Ribnem. Vmes smo se morali še dvakrat opasati s karabinom - zaradi prečkanja luknje in deroče Save.

PSIHOFIZIČNE ZMOGLJIVOSTI - na koncu ( 15 min. ) po prihodu v cilj pa še štafetno šprintanje z neprebojnimi jopiči - 3 x 50m.

Seveda gre ob izvedenem tekmovanju odločna pohvala organizatorju, saj je tekmovanje potekalo na obširnem področju, za varnost je bilo poskrbljeno odlično - potapljači na jezerih in Savi, prisotna Gorska reševalna služba v visokogorju in pripravljenost reševalnih vozil ter letalske enote - helikopterja. 

Tudi porabljene zaloge energije smo si lahko napolnili, v vojašnici na Pokljuki ( večerja + zajtrk ) in na koncu v cilju v Ribnem ( mineštra + žar + pijača ).  Verjetno tudi zaradi dobre hrane na koncu ni bilo takšnega muskelfibra kot bi lahko bil - glede na prestane napore :))

Vse skupaj pa je bilo zavito v odlično vzdušje in druženje z najboljšimi športniki vseh nastopajočih policijskih uprav, vojaških enot in gasilske službe. Kljub napornem tekmovanju, mi bo vse ostalo v zelo lepem spominu in upam, da se bom lahko še dolgo vračal...

Posebna zahvala gre še vojaku Nacetu iz 17. Bataljona vojaške policije, ki mi je priskrbel "štofl'ce" za ušesa in mi tako omogočil miren spanec na Pokljuki, kjer je bilo v sobi s 16 tekmovalci kar nekaj takih, ki so ga lepo žagali ;)) 

Slike in zemljevidi so v ZAČASNI GALERIJI - ki se bo še povečala, ko dobim ostale fotografije...

Lep pozdrav, Luka

Tekma je bila fizično zahtevna, zato so se je udeležili res najboljši predstavniki vseh organizacijskih enot - za vsako ekipo ( 22 ekip ) po štirje tekmovalci. Ura se od starta do cilja posameznega dne ni ustavljala, zato je bilo potrebno hitro opraviti menjave z ene discipline na drugo. Pri tem so bili najboljši predstavniki PU KOPER, ki so slavili pred Specialno Enoto MNZ in Policijsko Akademijo. 

Sam tempo tekme je vsaka ekipa prilagodila najšibkejšemu med tremi tekmovalci, saj je pogoj, da na cilj vsake etape pride kompletna "posadka". Kljub temu je vsaka ekipa od sebe dala svoj maximum, prav tako tudi mi, zato smo bili na koncu zelo zadovoljni, čeprav smo med 22 ekipami zasedli 16. mesto. 

Glede na dolžino tekme in tudi zahtevnost trase je dobrodošel podatek tudi to, da se ni nihče od tekmovalcev huje poškodoval, le zadnji dan so enega odpeljali v zdravstveni dom, ker je najverjetneje od izčrpanosti in morda dehidracije dobil močne krče.

Ko dobim fotke s tekmovanja, pa napišem še kaj več o sami tekmi... Lep pozdrav, Luka ;))

DOBRODOŠLI Dobrodošli na novi internetni strani v svetovnem web prostoru. Za izdelavo internetne strani sem se odločil iz več razlogov. Prvi je ta, da sem bil v to nekako "prisiljen" zaradi svoje udeležbe na DOS Extreme 2008, saj si ne bi znal predstavljati svoje udeležbe na omenjeni dirki, brez pomoči sponzorjev. Stroški za udeležbo samo so namreč dokaj visoki, da ne omenjam stroškov, ki se jih ponavadi niti ne opazi - stroškov med pripravami namreč. Tako je ta stran namenjena tudi oglaševanju ljudi in podjetij, ki so mi pri uresničevanju tega projekta in tudi na sploh pripravljeni pomagati. 

Drugi razlog je ta, da sem mnenja, da se o triatlonu v Sloveniji piše premalo, zato ga ljudje niti ne poznajo dovolj. Večina jih je mnenja, da smo triatlonci čisti "carji" in ne vem kakšni asi, da se lahko ukvarjamo s plavanjem, kolesarjenjem in tekanjem naenkrat. Dejstvo pa je, da večina tekačev in kolesarjev, ki jih poznam goji kot drugo disciplino kolo oz. tek. Tako je potencialnih duatloncev zelo veliko. Potem se je treba samo še malo spraviti v bazen, osvojiti tehniko plavanja in triatlonec je rojen. Sam sem od prve odločitve, da bom nastopil na triatlonu in dejanskem startu v Portorožu, potreboval slabe 4 mesece. Pred tem sem bil cca. 5 let totalno neaktiven. Totalen neplavalec ( 25m je bil zame izziv ), nikoli prej nisem kolesaril ( prvo kolo mi je posodil Fred Virag - na sliki z DOS 2007, pa čeprav odločno premajhno ), tekel pa sem ravno za vzorec ( za ogrevanje pred fitness vadbo ). V triatlon sem se zaljubil takoj. In res je kot pravijo: "It's not just a sport, it's the way of life". Upam,     Z Virag Fredijem na zadnjem TS na DOS 2007  da bo ta stran in moje lastne izkušnje spodbudila še koga, ki skrivaj razmišlja o tem, da bi nastopil na svojem prvem triatlonu, pa si ne upa, ker ne ve ali bi ga končal ali se boji, da bo zadnji ali ne vem kaj. To so vse izgovori. Če si želite, skočite najprej v vodo!

Tretji razlog, bi lahko bil povezan z drugim. Sem čisto navaden povprečen rekreativec, ki rad živi športno življenje. S športom se nikoli nisem ukvarjal profesionalno in upam, da bo tako tudi ostalo. Čisto dovolj mi je občutek, da sem dokončal to kar sem si zadal - to je ponavadi tekmo končati in na njej dati vse od sebe. Če pa poleg tega izboljšam prejšnje rezultate, pa toliko bolje. Ampak tukaj se stvar zame konča. V življenju je treba dajati poudarek tudi drugi stvarem kot družina, družba in druženje, študij, ipd...

O tem in še marsičem, bo govora več tudi v prihodnje... priklopite se večkrat, novice in dogodki se bosta sproti arhivirala